Kaj imajo skupnega arhitekt, avtomehanik in psihoterapevt?

Preden me odrete, naj vam že v štartu rečem, da globoko vdihnite. Udobno se namestite, po potrebi skuhajte kavo in dovolite, da vam na kratko predstavim svojo tezo. Pripravljeni? Akcija…

Dom, naše skrivališče, zatočišče, kraj kamor po obratu ključa odložimo vsakodnevne skrbi in si odpočijemo. Naše malo gnezdece. Povsem normalno je, da smo pri urejanju skrbni in natančni. Recimo temu, da kot mama mačka pazimo, da so naši mladiči na varnem in da je vse lepo in prav. Radi smo na toplem, obdani s na oko prijetnimi rečmi, spomini, malenkostmi, ki nas definirajo in dajejo naš osebni pečat.

Ja saj vem. Vrtim se okoli vrele kaše. Še zmeraj nisem pojasnila kaj imajo skupnega arhitekt,avtomehanik in psihoterapevt. V bistvu je povsem preprosto. Arhitekt je v svoji osnovi, takšna troedina oseba. Še zmeraj ni povsem jasno, kajne?!

Začnimo torej na začetku...Ko se vam na primer, pokvari avto, ga brez razmišljanje odpeljete k specialistu. Ta s strokovnim pogledom v notranjost vašega jeklenega konjička , oceni škodo, popravi in zamenja del, ki je pač potreben popravila. Redke so svetle izjeme, ki se tega lahko lotijo same. Tukaj je pač potrebno določeno tehnično znanje, izkušnje in seveda pravo orodje. Recimo torej, da je delo arhitekta v grobem, precej podobno delu mehanika. Avtomehanik vliva življenje jeklenim zverem, medtem, ko arhitekt daje domu podobo, smisel, funkcijo in dušo. In ker avte običajno menjujemo precej bolj pogosto kot hiše, stanovanja se kar samo pojavlja vprašanje, zakaj pri odločitvi, da pomoč poiščemo pri arhitektu tako oklevamo?

A o tem drugič,…Toplo pa vam že sedaj polagam na srce, da niso vsi arhitekti resni, sivi osebki s velikanskimi očali, ki v svojem biroju cel dan srebajo kavo in se vročično sklanjajo nad ogromne načrte. Arhitekti so ( ko diplomiram bom rekla smo) povsem običajni ljudje s velikansko željo ustvarjati boljše bivalne pogoje, iz prostorov delati dom in s tem, na malo ne konvencionalen način, pomagati ljudem. Vsi vemo,da prostor vpliva na nas. Da lahko barve dvignejo razpoloženje in ga s enim odtenkom tudi zatrejo. Zato bi lahko rekli, da je arhitekt malo psihoterapevta. Trudi se pomagat. Je tukaj za ljudi. In s svojim delom ter strokovnim znanjem, odpira obzorja in dela majave temelje stabilnejše. Precej podobno kot se odpremo terapevtu, mu zaupamo skrbi, strahove, želje in poglede, tako spustimo v svoj prostor arhitekta, ki se trudi iz vsega narediti najboljšo možno sintezo naših potreb, želja, osebnega stila in estetskega dovtipa. Torej je arhitekt bolj kot vse osebe v enem. Včasih pa še kak gradbenik, električar, kuhar, čistilec, vodovodar, najboljša prijateljica, kuhar povrhu…

Svoje razmišljanje zaključujem s mislijo, da je arhitektura iskanje smiselnih kompromisov s vseh področij. Je konstantno teženje k  boljšemu, uporabnejšemu in lepšemu svetu. Je preplet realnega in genialnega razmišljanja, začinjenega s hektolitri kave.