Rdeča, bela, plava je Titova zastava…

Uradna definicija jugonostalgije se glasi: » je otožen spomin na državo večine južnih Slovanov, Jugoslavijo, ali izražanje povezanosti z nekdanjo skupnostjo ne glede na dejanske izkušnje, na primer pri osebah, ki nekdanje države ne poznajo iz lastnih izkušenj.«

Morda je krivo aktualno politično stanje, vreme, predbožični že rahlo kičasti izgled mesta ali zgolj hrepenenje po nekih časih, ki so bili. Juga je bila. En narod in vznesena pripadnost. Idealizem. Ponosna sem, da sem Slovenka, ki se je rodila še v Jugoslaviji  ( nekateri bi rekli še za las, pa vendar). Ponosna, da se še spomnim dinarjev, pa tolarjev. Paštete Gavrilović, soka Pingo, Alpininih starih, skoraj »old skul« modelov. Pa prvih žemljic, ki se jih je dalo dobit. Plastičnih posod, ki so takrat šele prihajale.
Bežen odgovor na vprašanje, kaj imajo skupnega denimo Alpinini čevlji Racing Elite CL in CS, svetilke Black Cherry, Akrapovičev izpušni sistem Kawasaki ZX-10R Evolution, kuhalnik Holey Roket in ženski čevlji Criatura, se enotno glasi: so primeri kakovostnega slovenskega oblikovanja. Noooo…Saj ne rečem,da je bilo boljše. Niti slabše. Bilo je. In s seboj je prineslo tudi mejnike, ki bodo za zmeraj ostali vgravirani v naš prostor. Svojevrstno glasbo, umetnost, dizajn in arhitekturo.

V svetu se o slovenskem oblikovanju, četudi je že po drugi svetovni vojni v določenih točkah pokazalo izjemne oblikovalske dosežke, doslej ni veliko govorilo. Bojda tipično slovensko oblikovanje ne obstaja. Sprašujem se zakaj? Ker smo tako majhni ali tako raznoliki? Odgovor prepuščam slehernemu posamezniku. Obstaja pa tipičen slovenski kontekst, v katerem je oblikovanje seštevek fragmentov, izraz različnih situacij, ki odsevajo raznolikost sodobnega sveta. Slovenija je iz ene od jugoslovanskih republik spremenila v samostojno državo, prešla iz socializma v tržno gospodarstvo in se soočila s trdo realnostjo – bojem za preživetje na mednarodnih trgih. Vse to je premešalo karte tudi v industrijskem oblikovanju, saj je to neizogibno povezano z gospodarstvom in proizvodnjo. Rodilo se je Gorenje, Elan, Alpina, Trimo, Slovenijales, Iskra,.. In nenehno krmarjenje med komercialnimi naročili in oblikovalsko svobodo, ki meji na umetnost.

Jugoslavija nam je dala pet zgodovinskih ikon, ki kažejo na kontinuiteto bogate oblikovalske zgodovine. Dala nam je Nika Kralja, ki bi ga morali pisati z veliko. Niko KRALJ. Njegov stol REX še danes predstavlja nepogrešljiv dizajnerski objekt. Marko Turk je ustvaril serijo mikrofonov. Le kdo se ne spomni legendarnega kioska K67, ki je bil delo Saša J. Mächtiga. Mislim, da smo vsi imeli doma telefon Eta 80, ki ga je oblikoval Davorin Savnik.  Tukaj pa je tudi  stekleničko za parfum z razpršilcem in okvirjem za diapozitive Petra Florjančiča.

Slovenija…Na prvi pogled je marsikaj spregledano. Pa vendar tako vredno omembe in naše pozornosti . Mislim, da ne bom nikogar presenetila, če pristavim, da premalo cenimo sebe in svoje talente. Vsa podjetja, ki uspešno delajo tudi na mednarodnih trgih (Gorenje, Elan, Alpina, Trimo) in navsezadnje vse kreativne posameznike, ki so skorajda uspešnejši v tujimi kot na rodni grudi (Nika Zupanc, Lara Bohinc, Leonora Jakovljević, Rok Oblak,…).

Okoli slovenskega oblikovanja se spleta nekakšna enigma. Vse je zavito v fino čipko nepotrebne skromnosti.  Slovenci se ponašamo s izdelki, ki spreminjajo oblikovalsko sceno in v svetovnem merilu postavljajo nove standarde. In nato bi morali biti presneto ponosni. V kolikor vprašate mene, se moramo vsi naučiti ceniti domače. Pika.